Če bi danes Pipan še živel … Pustimo našo vodo čisto

Nekoč je živel divji mož Pipan. Živel je v Zajčji jami in rad je imel čisto naravo. Tako je dan za dnem, noč za nočjo čistil gozdove. Ker pa so ljudje okoli njegovega doma smetili, bi bila jama že zdavnaj popolnoma polna smeti, če je Pipan ne bi čistil.  »Oh, pa ne že spet,« je vzdihoval Pipan in že je imel v rokah vreče iz blata in alg. 

Pipan se je leto dni trudil, da bi ustavil smetenje njegovega doma. Na žalost mu tega ni uspelo. »Oh, zakaj ravno jaz? Zakaj?« Odšel je v svojo jamo ležat in premišljevat, kaj lahko stori. Komaj se je ulegel na kavč, takoj je popolnoma izmučen zaspal.  

Čez nekaj časa ga je zbudil neprijeten vonj. Vstal je in pogledal, da mu niso slučajno zgnile okrasne alge na mizi v jedilnici. Seveda je moral iti skoraj do vhoda, tam pa je bilo vedno zelo svetlo. »Hm, zelo čudno, vedno je bilo ravno tukaj najsvetleje v celi jami. Pogledal bom, kaj se dogaja.«  

Samo žarki svetlobe so prodrli v njegovo jamo. Približal se je vhodu in bolj kot je bil blizu, bolj je smrdelo, zato si je na nos dal posebno ščipalko iz vejic. Ugotovil pa je, da so za to zmešnjavo krivi človeški odpadki. »Fuj! Spet so se ravno tukaj znašli ti grozni odpadki.« Pipana je to zelo razburilo, saj ga je skrbelo za ribe, rečne rake in celo za race. Pa tudi za srnjad in jelenjad, ježe, dihurje in vse druge živali v gozdu, ki pijejo iz potočka v bližini njegovega doma. 

Spomnil se je, kako lahko reši preostalo naravo in upal, da bo to delovalo. Tisto noč ni šel spat. Namesto tega si je skozi vse smeti naredil manjši rov in čakal, da kdo pride. Čakal je in čakal. »Fiju, koliko časa bom moral še čakati, da bom dobil te nemarne ljudi! Luna že sije iz vrha neba!« Takrat so končno prišli ljudje – smetarji. 

Eden izmed njih se je na ves glas smejal: »Ha ha ha, moj načrt deluje. Kmalu bo župan rekel, naj postavimo smetišče, takrat pa bo vedel, kaj mora storiti za naravo, če nas ne bo upošteval, ha ha ha!«  

Pipan ga je takoj zasovražil, zato je na hitro spremenil načrt. Ko so vse smeti iz vasi zmetali naokrog, so se odpravili proti domovom. Pipan jim je sledil in vzel s sabo kažipote za trgovine, smetišča, bolnice in podobno. Med potjo je opazil kažipote, ki so jih verjetno postavili smetarji, da se, ko ponoči delajo, ne izgubijo na poti domov. 

Tako se je Pipan zelo malo trudil in obrnil kažipote v smer, kamor so hodili. Ko so se vsi trije smetarji razkropili, je Pipan sledil tistemu, ki se je smejal svojim odurnim načrtom. Obrnil je še zadnji kažipot in zbežal, kakor hitro je lahko. Prišel je do svoje jame, se splazil noter in se začel smejati. Komaj je čakal, na naslednjo noč.  

Ponoči so se smetarji spet zbrali in sledili kažipotom, spet razmetali smeti in se čudili temu, da ni tako zelo smrdelo kot prejšnjo noč. »Čudno! Res ne smrdi tako kot bi moralo. Ah, samo veter zdaj verjetno bolj piha in se smrad hitro razpiha,« so mislili vsi po vrsti.  

Niso se ravno zanimali za to čudno vprašanje in vse stresli po tleh.  

Zjutraj, ko je glavni smetar stopil ven, pa je videl polno smeti in ugotavljal, zakaj ponoči ni tako smrdelo. Šel je do svojih pajdašev in jim povedal: »Nekdo se je pošalil z nami in to tako, da so včerajšnje smeti pristale na mojem dvorišču.« Pajdaši so se pridružili šefu in medtem ko so razpravljali o smeteh, je šel Pipan mimo hiše, preoblečen v navadnega vaščana. »Moral bom podučiti tegale šefa nekaj o naravi!« si je rekel Pipan in odšel do jame.  

Vzel je vse mogoče stvari in iz vseh smeti zgradil dovolj močen zid, da je stal. V jami je naredil posnetek svojega glasu s kamero nekega starega gospoda in vse pripravil za pozno ponoči. Spet se je zamaskiral v vaščana in šel nazaj v vas. Kar naprej je po ulicah skakal in kar vriskal je od veselja. Šel je v pivnico in vsem, ki so bili notri, je častil tri piva. Komaj je imel dovolj denarja za vsa ta piva. Končno se je vesel in malo preveč opit odpravil domov.  

Spet je šel spat kar sredi dneva, da je potem brez težav prebedel noč. Zelo potrpežljivo je čakal smetarje. Čakal jih je in čakal. Kar na lepem pa zasliši glas smetarjev. Nato jih vidi. Se začne potiti in še malo počaka, da pridejo bližje. Vklopi kamero, ta pa predvaja posnetek: »Pazite se! Bombardirani boste, ker ste razjezili največjega duha narave, Pipana.«  

Nato se Pipan zaleti v zid iz smeti in ga prevrne naravnost na smetarje. Prestrašeni smetarji pa v en glas zakričijo: »Bežimo! Ta gozd je začaran, zacopran, preklet! Hitro, preden umremo!«  

Pipan predvaja še drugi posnetek: »Ne boste umrli, če boste vse smeti, ki ste jih prinesli iz vasi, odnesli nazaj. Sicer vam bo trda predla!«  

Seveda so jo smetarji s polnim naročjem smeti popihali domov po debel zvitek vrečk za smeti.  

Zato ti smetarji, če slučajno še živijo, nikoli več ne mečejo smeti v naravo, ampak jih za spremembo še pobirajo za drugimi. Zato le pazi, da kdaj ne boš vrgel kakega papirčka od bonbonov v travo, kajti prišel bo divji mož Pipan in te vzel v roke. 

Nataša Pirkovič, 5. a 

Mentorica: Nataša Pirkovič

PIPAN 

Pred davnimi časi je živel Pipan. Pipan je ohranjal vode čiste. Živel je v požiralniku Brbovec. 

Nekega dne so se otroci igrali pri požiralniku. Otrok po imenu Jaka je papirčke bonbonov metal na tla. Otroci so se še zmeraj igrali. Razen Jaka, ki je sedel na tleh in jedel bonbone. Čez nekaj časa se je prikazal Pipan. Vzel je Jaka in odšel nazaj. Odpeljal ga je v Zajčjo jamo. 

Pipan je imel jamo zelo zelo lepo urejeno. Jaka je bil zelo prestrašen. Ogledoval si je okolico. Presenečen je bil, ker je videl toliko vrat. Pipan je prišel do njega in mu rekel: “Jaka spustil te bom le, če mi boš eno leto čistil stanovanje!” Jaka pa mu je odgovoril, da bo.  

Čistil mu je že dva tedna. Danes se je spet odpravil čistit, ko je zagledal nekaj čudnega. Na tleh je zagledal ključ. Pobral ga je in pogledal naokoli. Videl je vrata, ki jih še nikoli ni videl. Poskusih jih je odpreti, pa ni šlo. Vzel je ključ, ga dal v ključavnico in vrata so se odprla. Notri je zagledal dve ogromni skrinji. Na tleh pred prvo skrinjo je pisalo: Pomaga nam zvečer, podnevi pa zelo malo. Jaka je razmišljal. Bila je uganka. Jaka je razmišljal, a ni vedel, kaj pomeni. Zaslišal je korake, kako nekdo prihaja iz drugega nadstropja. Jaka je hitro zaprl vrata in  stekel v kuhinjo. Vrata so izginila. Pipan je prišel do Jaka in mu rekel, da je hiša zelo lepo pospravljena. Rekel mu je še, da za danes lahko neha s pospravljanjem.  

Kmalu je prišla noč. Pipan in Jaka sta se odpravila spat, ampak Jaka ni mogel zaspati. Še zmeraj je razmišljal o vratih in uganki. “Pomaga nam zvečer, podnevi pa zelo malo.” Odločil se je, da gre še enkrat pogledat skrinjo. Šel je dol, a vrat ni bilo. Čakal je še malo in vrata so se pokazala. Vstopil je in šele sedaj se je spomnil, kaj uganka pomeni. Odgovor je luč.  

V sobi je bila majhna luč. Vzel je lestev, splezal do luči in notri je bil ključ. Zdaj se je še na drugi skrinji pokazala uganka. Bile so besede in v navodilih je pisalo, da razvrstiš besede v pravilen vrstni red. Pisalo pa je: VSE OHRANI ČISTE VODE.  Jaka je razmišljal. Pomislil je, da bi bil lahko vrstni red: OHRANI VSE ČISTE VODE. Ampak se ni zgodilo nič. Razmišljal je še dolgo časa. Lahko bi bilo pa: OHRANI VSE VODE ČISTE. In skrinji sta se odprli. V eni je bilo ogromno zlata, v drugi pa luknja in lestev. Jaka je pogledal v luknjo. Pogledal je okoli sebe in zagledal kletke. V njih so bili otroci. Rekli so mu, da so pri Pipanu zato, ker so tudi oni onesnaževali vodo in naravo. Prosili so ga, naj jih reši. Odprl je kletke in rešil otroke. Otroci in Jure so zbežali.  

Otroci so se vrnili k svojim staršem. Odločili so se, da ne bodo več onesnaževali narave.  

Nihče pa ne ve, kaj se je zgodilo s Pipanom. 

 

Lucija Zabukovec, 5. a 

Mentorica: Renata Gradišar

DEKLICA ROSA IN DIVJI  MOŽ PIPAN    

 Dolga leta nazaj je živel divji mož Pipan, ki je strašil otroke. Jemal je poredne otroke, ki se niso hoteli umivati.  

»Vam že pokažem poredni otroci!«  

»Aaaaaa!« 

Živel je v Zajčji jami, skozi katero je tekel potoček. Rad je imel pridne otroke in čisto naravo. Okoli svoje jame je imel vse vrste rastlin – od trobentic do leske in še več. Omenili smo čisto naravo. Dan za dnem je hodil po gozdovih in čistil vso umazanijo za ljudmi. 

»Joj! Že spet ti ljudje! Ne morejo en dan brez smetenja! Oh!«. Po cele dneve je garal in garal. Sploh ni želel nikamor drugam, dokler niso bili gozdovi brez ene same smeti. Ko je bil gozd spet čist, se je zleknil na ležalnik iz alg in si rekel: »Ah, kako lepo je, ko je gozd čist.« Tako je živel vrsto let. 

Nekega dne pa se je Pipan razjezil nad ljudmi, ki so pred njegovim domom poteptali vse rastline, za katere se je trudil več let, da so se privadile na to zemljo in se lepo razcvetele. Poleg poteptanih rastlin je opazil okoli svoje jame celo smetišče, zato je tako zatulil, da so ga slišali prav do Svetega Primoža.  Ustvaril je vihar, ki je podiral čisto vse – od najmanjših mravljišč, do najvišjih stavb v njegovi okolici.  Vode so ustvarjale največje in najmočnejše vrtince, kar jih je moč videti na svetu.  

Takoj zatem je prišla huda nevihta. Lilo je kot iz desetih škafov. Pipan je v sebi začutil ogenj, poln jeze in razočaranja nad ljudmi: »Mislil sem, da bom lahko shajal z ljudmi, a sem se motil. Nisem vedel, da so tako nemarni.«  

Preden je Pipan opazil ta nered, pa so se v vas vrnili trije otroci. Jez, Stela in Žak. Tu je bil glavni Jez, ki je še najboljše znal delati z ljudmi. Bil je višje postave in temnolas deček, ki je imel bogato družino in tudi v šolo je hodil. Stela pa je bila prava vohunka. Bila je suhljata in nižje postave. Bila je vedno pripravljena za akcijo ali kaj podobnega. Žak je bil najbolj nežen, vendar zaletav deček. Zanimal pa ga je le njegov želodec. 

»Ha! To pa je bilo zabavno,« je rekel Jez in se ponovno nemarno zarežal.  

»Ali res misliš, da je bilo prav, ko smo teptali rastline in metali smeti okoli jame?« je negotovo vprašal Žak.  

»Pa še vedno ne razumeš Žak? To je naša dolžnost,« je Žaku razložila Stela. 

 »Ej, Jez, kaj gremo počet? Dolgčas mi je,« reče Stela. »A gremo nadlegovat Roso? Takoj se zjoka. To je zabavno!«  

Rosa je mirna in nežna deklica. Bila je podobna Steli. Deklica nižje postave, svetlolasa in imela je večje, modrozelene oči, kot dva tolmuna, za katere se je zdelo, da so posute z bleščicami. Zelo se je zavzemala za naravo in preostale živali. Predvsem pa ji je mar za vodo. Rada hodi na sprehode v gozd. Ker pa je bil onesnažen, je tudi sama pobrala kakšno smet. »O, živijo Rosa,« jo pozdravi Stela. »O, ne ne že spet,« si misli Rosa in poskusi iti mimo, a ji je Jez prekrižal pot. 

Ker pa je bila tega že vajena, jim je ušla pod nogami in stekla domov. A med potjo jo je ujela huda nevihta. Čez eno uro so se ona in njena družina našli. Dali so ji pismo, naslovljeno nanjo. Odprla ga je in v njem je pisalo: 

Dragi otrok! 

Prosim pridi do mene, kajti drugače, bom ustvaril sneg, da se stanje 

poslabša in si boš premislila. Takoj jutri ob zori pridi do Zajčje jame, kjer te bom pričakal. 

NE ZAMUJAJ!!! 

Predlagam, da prideš, da se ne razjezim in poleg snega ustvarim še točo! 

                                                                                             Divji mož Pipan 

»Ojoj, s tem gospodom pa očitno res ni šale,« si misli Rosa. »Adijo. Grem do jame,« reče Rosa in se odpravi.  

Na srečo tja pride ravno ob pravem času. Videla je razjarjenega Pipana, ki je sedel na klopci in jezno govoril sam s sabo. A ko je zagledal deklico, so se mu oči, polne veselja, prijazno zasvetile.  

»Le vstopi, draga deklica, le vstopi,« je Roso povabil v jamo. »Ali ti lahko ponudim piškote iz alg? Dvomim, da si jih že poskusila.«  

»Jak, sliši se ogabno!« je razmišljala Rosa in brez premisleka rekla: »Sliši se dobro. Z veseljem bi probala vaše piškote.«  

»Super!« reče Pipan in v dveh sekundah je prinesel poln pladenj piškotov.  

Rosa je vzela najmanjšega in ga odgriznila. »Uau! Odlični piškoti! Mm.«  

»Lepo, da so ti všeč. Zdaj pa k stvari,« resno reče Pipan. »V tem potočku so skrite štiri skrinje. Če njihove vsebine spraviš v pravilni vrstni red, boš našla v peti skrinji manjšo skrinjico, ki je TI nikoli in nikdar ne smeš odpreti.  Prinesi jo meni, da jo odprem. Odpeljal te bom do rova, v katerem boš našla te skrinje.«  

Tako se je njena dogodivščina začela. Hodila in hodila je po rovu, ko kar na lepem zasliši nekoga plavati. Obrne se in… »Ojoj! Ribe, ki jedo meso!« Tekla je in tekla, a na enem mestu je padla. Ko se je pobrala, jih je imela pol metra za sabo. Komaj je še zdržala to razdaljo. Zagledala je vrata! Takoj, ko je šla skoznje, jih je še zadnji hip zaprla. Vrata je zapahnila in stekla dalje po potočnem rovu. Tekla je še deset minut, preden je začela hoditi. Ko je gledala nazaj, se je  kar naenkrat spotaknila.  

»Kaj pa je ta visok kamen tu?« se vpraša Rosa in dvigne kamen. »O, saj to je ena izmed skrinj! Pa s pepelom je posuta. Le kaj se skriva notri?«  

Odprla je skrinjo in v njej je bila kamnita plošča, v njej pa vklesana beseda:  ČISTE . Rosi nič ni bilo jasno, a je ploščo vseeno vzela s seboj. Pot jo je vodila na kopno, kjer se je na soncu malo segrela. Morala je prečkati most, pod katerim se je delal vrtinec. 

Poskusila ga je čim hitreje prečkati, a je bil vrtinec že tako močan, da jo je z mostom vred posrkalo. Prišla je še v en vodni rov. Imela je občutek, da si je malo poškodovala gleženj. A kmalu je gleženj ni več tako močno bolel in je spet lahko nadaljevala pot. Začutila je, kako voda valovi in se dviguje, saj jo je prej imela do gležnjev, zdaj pa že do kolen. Obrnila se je. »Aaaaaa! Ogromen val!«  

Rosa je pričela teči kot še nikoli prej. Tekla je in tekla, ko je ob steni rova zagledala veliko leseno desko, na kateri je bila še nekakšna posoda, ki jo je Rosa prej spregledala. Zgrabila je desko, se pognala in skočila nanjo. Medtem je z rokami zraven še veslala, zato je imela dovolj hitrosti, da je ubežala ogromnemu valu. Voda se je še dvigovala, a se je kmalu umirila. Rosa je malo pogledala po deski in zagledala porjavelo skrinjo, ki je skoraj ni prepoznala. Odprla jo je in v njej je našla še eno kamnito ploščo. Na tej je pisalo OHRANIMO. 

Spet ni razumela napisa, a ploščo je vzela s seboj. Čez nekaj časa se je prikazal konec rova. Prišla je na prečudovito, cvetočo jaso. Na njej je uživala kar nekaj časa, dokler ji ni poti prekrižala vodna tromba. Ta je deklico  posrkala vase in jo dvignila visoko v zrak.  

»Kaj?! Še ena vodna katastrofa. Hitro se moram nekako rešiti. O ne! Prepozna sem. Aaaaaaa!«  

Rosa je zaprla oči in se močno prijela za desko. Kar naenkrat pa se je znašla izven vodne trombe in padla v vodo. Tokrat je pod vodo zagledala ogromen ventilator. Malo se ga je dotaknila in ventilator se je  sprožil in Rosa mu ni mogla ubežati. Potisnil jo je h kamniti steni. Obležala je na dnu reke.  

Ko se je prebudila, je ugotovila, da na nečem sedi. Prijela je kamen, na katerem je sedela v vodi in z njim odplavala na površje. Nekaj časa ga je obračala in si ga ogledovala, ko ji prst malo zdrsne in začuti razpoko. Poišče palico in jo zarije v razpoko, jo potisne navzdol in kamen se odpre. V tem kamnu pa najde še eno kamnito  ploščo, na kateri piše VODE. To tudi vzame in nekaj se ji posveti.  

»Hm… Verjetno moram s teh besed nekaj sestaviti. Zanimivo.« Nekaj časa razmišlja in hodi sem ter tja. Sploh ne ve, kam hodi. Hodi in hodi in hodi … ter skoraj pade, ker se tla začno močno tresti.  

»POOTTTRRREEES! Ssplohh nne mmorreem norrmallno ggovoritti,« je komaj izustila Rosa. Tekla je, da bi se umaknila podirajočim se drevesom. Na srečo je zagledala manjšo garažno hišico in se skrila vanjo. Ko se je potres končal, je pogledala ven in otrpnila. Manj kot ena četrtina dreves je še stala, ostala pa so podrta ležala na tleh. Vrnila se je v garažo in odkrila  palico, zabito v steno. Naslonila se je nanjo in kar naenkrat se je palica premaknila, pod deklico je nastala luknja in kajpak je Rosa padla vanjo. Dolgo se je spuščala navzdol po toboganu. 

»Juhu! Kako zabaven spust! O, oster ovinek. Hu. Ni me vrglo.«  

Na koncu je padla na veliko rdečo blazino. »Av, kako je mogoče, da je blazina tako zelo trda?! No, pa še tokrat poglejmo, ali je v bližini slučajno kak predmet.«  

Ven je potegnila zelo staro in oguljeno vrečko ter se vprašala, kaj je v njej. Poskusila jo je odpreti. »Ah! Zakaj je tako težko odpreti eno vrečko?!« Ni mogla. Vzela jo je s sabo, med hojo pa si je malo ogledovala jamo, v katero je prišla. Našla je manjši nožek in z njim odprla vrečko. »O, še zadnja skrinja! Gotovo je notri kaj boljšega, kakor tiste kamnite plošče.« A se je zmotila. Ko jo je odprla, je bila notri še ena kamnita plošča. Na tej pa je pisalo NAŠE. Poleg plošče pa je bil listek, na katerem je pisalo: 

Rosa, pojdi po skrivnem rovu  

in poišči sobo. V steno položi kamnite plošče v pravilnem vrstnem redu in mi prinesi skrinjo, ki se bo prikazala pred tabo. 

Pipan  

»Skrivni predor. Hm… Kje naj ga najdem?« se je vprašala Rosa in začela premikati stvari. Potegnila je ven tudi vse zaprašene knjige v bližnji omari. Med njimi pa je našla tudi knjigo z naslovom Moj dom in skriti rov. Začela jo je listati in našla poglavje Skriti rov pod toboganom. Začela je brati in ugotovila: »A, torej če trikrat najprej obrnem tole ročico v desno in dam potem tale kamen v tole odprtino ter zavrtim uro,  da kaže 12.00 in pritisnem ta gumb, bom padla po skritem rovu naravnost v glavno dvorano.«  

Medtem pa je v svoji jami Pipan v rokah držal glavni ključ in vzdihoval »Upam, da bo vsaj Rosi uspelo najti peto in zadnjo skrinjo.«  

Namesto Stele in skrinje je zunaj slišal otroke, ki so se igrali. Pokukal je malo iz votline, da bi slišal, kaj govorijo. Ti otroci pa so bili Jez, Stela in Žak. S seboj so nosili smetnjake in jih metali naokrog. Pipan tega seveda ni prenašal in jih na hitro  zgrabil. Odnesel jih je s seboj, kjer so morali čistiti, dokler ni bilo pred njegovo jamo vse čisto.  

Ko so to opravili, je Stela začela jokati. »Zakaj ste tako nesramni do nas? Kaj smo vam sploh storili?«  

»Ne jokaj, vsak dan sem za vami čistil nesnago. Jaz bi se lahko jokal. Zdaj pa pojdite in se nikoli več ne prikažite pred mojo jamo!« jim je rekel Pipan in otroci so ga ubogali.  

Rosa pa je takrat ravno prišla v glavno dvorano in plošče  odložila na tla. Imela je besede ČISTE, OHRANIMO, VODE in NAŠE. »Hm… verjetno lahko ugotovim pravi vrstni red po oblikah plošč. Prva bo verjetno OHRANIMO, potem ČISTE, nato NAŠE, a nekaj je narobe. Verjetno je OHRANIMO NAŠE ČISTE VODE. Morda?  

» Ah, tudi to ni prav. Kaj pa OHRANIMO NAŠE VODE ČISTE? Ja, to je to. A, tukaj  moram nasloniti plošče. « Nato pa se je zgodilo nekaj čudovitega. Pred sabo je zagledala nežno, a lepo svetlobo, v kateri je videla svojo družino, med  sprehodom po najlepšem gozdu s slapovi, jezerci in manjšimi kamnolomi, kjer je videla krasne vzorce barv zaradi različnih kamnin. »Joj, kako rada bi bila tam.  O, kaj je pa to?« Ko pobegne iz svojih prelepih misli in zagleda skrinjico, jo prime. Takrat jo osvetli sončni žarek, privihra nežen veter in jo počasi dvigne  iz jame na površje in počasi nad vse rove in reke, ki jih je mogla prečkati. Na koncu poti pa zagleda Jeza, Žaka ter Stelo, ki debelo gledajo, kako leti. 

»Bežimo!«  

»Ha, ha, ha. So pa res smešni, kadar bežijo. Ha, ha, ha.«  

Pipan je Roso že nestrpno pričakoval. Ko jo je zagledal, je v hišo stekel po piškote in z nasmehom počakal, da je prišla do njega. »Juhu! Prišla si Rosa. O, pa skrinjo tudi imaš. Izvoli piškote. Daj mi še skrinjo.«  

Pipan je vzel ključ in zelo previdno začel odklepati skrinjo. Odklenil jo je in jo malo odprl. Ven je ušel listek, ki ga je Pipan na srečo ujel. Na njem pa je pisalo:  

NUJNO PREBERI! 

Polovico vsebine iz posodice zlij v najbližjo reko, drugo polovico pa popij. 

Tako je tudi storil. Najprej  je del tekočine zlil v reko pred njegovo jamo, nato pa je preostanek popil. Ko jo je pogoltnil, se je zgrudil na tla in začelo je grmeti. Rosa je stekla in po poti pobrala še en listek, na katerem je pisalo:       

Pipan je zaspal za sto let. Nevihta se bo polegla naslednji dan. 

Tako se je Rosa hitro pomirila in vesela stekla domov.  

Zdaj pa se še kar naprej sprašujemo, ali je Pipan spet živ in zdrav ter tiči v svoji jami ali pa še vedno spi tam pod nekim drevesom in ga še nihče ni našel. 

 

AVTORJI: interesna dejavnost ROČNA DELA:

 Sodelujoči učenci (po abecednem vrstne redu): Antončič Vita, Cimperman Špela, Devjak Karina, Germek Ema, Gradišar Neja, Ivanc Trina, Klančar Kristina, Kokelj Urška, Košir Ela, Papež Trina, Pirkovič Nataša, Podlogar Katja, Špehar Neža, Zabukovec Hana, Zabukovec Lucija, Zabukovec Tristan, Zgonc Zoja 

Mentorica: Veronika Lipovec

PIPAN VARUJE VODE 

 Veliko let nazaj je poleg Zajčje jame živel divji mož Pipan. Ko voda ni bila čista, se je zelo razjezil, zato je lovil in strašil otroke. Med prostim časom je pobiral odpadke. Bil je velik in nosil je zelen plašč.  

Nekega dne pa je Pipan videl, da je voda zelo umazana. Ni vedel, kaj naj naredi. Ko je prišel domov, je opazil, da so tudi okoli jame odpadki. Vzel je svojo knjigo in iskal stran, na kateri piše, Pomagajte pri tem, da no bo več smeti. S svojim močnim glasom je rekel: »To bo to. Zdaj bom lahko počistil vode.«  

Vzel je papir in nanj napisal: »Dragi otroci, zelo ste bili poredni in zdaj mi morate pomagati očistiti vode, če ne …!« in se spraševal, če bo to delovalo.  

Ponoči se je pismo ustavilo pri mladi deklici Zarji. Zarja se je zjutraj zbudila in videla jutranjo zarjo. Spomnila se je, kako je dobila svoje ime. Odprla je okno in opazila pismo. Odprla ga je in si ni mogla misliti, da ga je pisal Pipan. Spraševala se je, le kaj sem naredila narobe. Oblekla se je in odšla ven.  

Srečala je babico, ki je rekla: »Vidim, da greš proti Zajčji jami. Pazi, da te Pipan ne dobi.« A Zarja se ni bala. Ko je prišla, je slišala grozno brbotanje. Zajecljala je: »Pipan, si to ti?« Pipan je to slišal in rekel: »Kar naprej.« Zarja je stopila v jamo.  

Zelo je šumelo. Rekla je: »Pipan, prosim povej, zakaj si me poklical! Zakaj?« Jama se ni in ni končala. Kapniki so začeli kar padati. Deklica ni vedela, ali naj gre nazaj, a nenadoma je opazila luč. Tam je bila majhna prelepa sobica, v njej velika omara, zeleno-rumena preproga, namizna luč in vodna postelja, poleg nje pa omarica s knjigami. Bila je tudi mizica in na njej odprta knjiga in v njej je pisalo: Pomagajte pri tem, da ne bo več smeti.  

Prišel je Pipan in rekel: »Si le prišla? Si sama?«  

»Da, sem,« je odgovorila.  

»Škoda, ampak vseeno mi pomagaj pospraviti smeti.« 

»Prav, z veseljem.« Dal ji je vrečo in sta šla.  

»Joj, koliko jih je,« je rekla Zarja. Med smetmi so bile tudi kante bencina. »Kaj se to kadi?« je vprašala.  

»Gori!« je zavpil Pipan. Tekla sta in tekla in nenadoma je okoli njiju nastal ogenj. Nista mogla iti nikamor.  

»Pipan, kaj naj narediva?« 

»Res ne vem,« ji je odgovoril. Zarja pa je zavpila: »Na pomooooč!«  

Prišli so gasilci, a nič se ni dalo pogasiti. »Saj bova umrla,« je rekla.  

»Kaj pa iščeš?« 

»Iščem napitek.« 

»Napitek?« je začudeno vprašala Zarja.  

»Da pogasim ogenj!« 

»Aha!« je zavpil in ga spil. Nenadoma so se njegovi lasje spremenili v vodo. Začel je gasiti in vse se je pomirilo.  

»Še dobro, da si naju rešil,« je rekla Zarja.  

»Greva k meni domov, ker sva uspešno pogasila ogenj,« je rekel Pipan. Zarja se je strinjala.  

Pri Pipanu doma je Zarja trdno zaspala, a Pipan ni. Bral je knjige in se spraševal, kdo je zažgal gozd. Zelo dolgo je bil buden in zjutraj, ko se je Zarja zbudila, ga sploh ni bilo.  

»Kje si Pipan? Lačna sem!« je klicala Zarja. Na hladilniku je opazila sporočilo: Ven sem šel pobirati smeti, zato si lahko pripraviš kruh, ki je v omari in nanj lahko namažeš marmelado, ki je na polici. Podpisan Pipan.  

Ko je Zarja pojedla, je šla brat knjige. Potem pa je vzela vrečo in šla ven pobirat smeti.  

»O, živijo, Zarja. Kako si spala?« je zanimalo Pipana.  

»Zelo dobro. Postelja je udobna in prijetna,« mu je nasmejano odgovorila. 

»Mislim, da vem, kdo je požigalec,« ji je povedal Pipan.  

»Kdo?« jo je zanimalo.  

»Poglej za drevo,« ji je naročil. Za drevesom je stal ogromen mož, ki so ga klicali Smrtnež. »Zarja, pridi,« ji je rekel. Šla sta k Pipanu domov. »Poslušaj me, Zarja. Pred leti je Smrtnež bil še zelo prijazen fant, a oče ga ni maral, zato ga je odgnal in Smrtnež se je tako razjezil, da je pobral vse otroke v vasi in nihče jih ni več videl, njega pa tudi ni bilo več.« 

»Grozno!« se je prestrašeno odzvala Zarja. »Kako pa veš, da je on?« 

» Videl sem ga, kako odnaša bencin.«  

»To res ni v redu,« mu je rekla.  

»Že vem, kako ga bova ustavila,« je povedal Pipan.  

»Upam, da res,« jo je skrbelo.  

In sta šla spat. Naslednji dan je Pipan pripravi zajtrk za Zarjo. Ko se je Zarja zbudila, je na mizi zagledala tople palačinke. »Njami,« je mljasknila.  

»Pridi,« jo je poklical Pipan.  

»Zakaj pa?« jo je zanimalo. 

»Morava ujeti Smrtneža.«  

»Ne, ker me lahko poškoduje!« je zavpila Zarja.  

»Če pa bo potem lahko spet zanetil ogenj,« ji je povedal Pipan.  

»Prav, pojdiva. Ampak samo zato, da ne bo nihče poškodovan.« In sta šla. 

»A je tisto njegova hiša?« je vprašala Zarja.  

»Ja, skrij se!« je zavpil.  

Smrtnež ju je slišal in se obrnil. »Kje ste?« se je zadrl. Potem pa je odšel v hišo.  

»Pridi, Zarja.« 

»Kam pa, Pipan?« 

»Ja, v hišo,« ji odgovori.  

»Notri? Si nor?!« ga je nadrla Zarja.  

»Morava, Zarja, res morava.« 

Zarja je razmišljala in se odločila, da bo šla. Šla sta zelo potiho in opazila, da Smrtnež spi. A nenadoma se je zbudil.  

»Zbudil se je, zbeživa!« je rekla Zarja.  

»Zakaj pa?« je zanimalo Smrtneža. »Nič vama ne bom naredil.«  

»Kako da ne?« se je odzvala Zarja. »Ko te je oče odgnal, si ubil vse otroke.« 

»To pa že ni res, veš! Oče me je res odgnal in otroke sem vzel, a le zato, da mi delajo družbo. Igrali smo se skrivalnice in namizne igre,« ji je razložil Smrtnež.  

»Ampak, kdo je zažgal gozd, Pipan?« je zanimalo Zarjo.  

»Zdaj sem pa zmeden,« je povedal Pipan.  

»Poslušajta. Šel sem na smetišče in ko sem se peljal nazaj, sem videl par kant bencina. Vzel sem jih, ker sem se ustrašil, da jih bo pojedla kakšna žival in umrla. Ko sem prišel domov, nisem mogel v hišo, ker sem jo zaklenil in nisem našel ključev. Zakuril sem si ogenj in zjutraj sem hotel kante odnesti, a sem se spotaknil in polil bencin. Očitno pa se ogenj še vedno ni čisto ugasnil in je vse zgorelo,« jima je razložil Smrtnež. 

»Mi boš pomagal pospraviti smeti do konca, da gre lahko Zarja domov?« je vprašal Pipan.  

»Seveda,« je odgovoril Smrtnež.  

»Adijo, Pipan!« se je poslovila.  

»Adijo,« sta ji pomahala.  

Doma je Zarja pozdravila mamo. »Kje si bila Zarja? Veš kako me je skrbelo! Dva dni te ni bilo,« je rekla mama.  

»Je že v redu,« ji je rekla Zarja. 

In vse se je lepo končalo. Smrtnež in Pipan sta pospravila smeti, mama pa je Zarji prebrala pravljico. In Pipan pravi: »Tudi ko ne bom več živel, pustite naše vode čiste!« 

 

Zoja Zgonc, 5. a 

Mentorica: Renata Gradišar

MOJE SREČANJE S PIPANOM 

 Bila sem povsem običajna deklica, dokler se nisem srečala s Pipanom. 

Ob  sobotah sem rada hodila do potoka. Tam sem se vedno igrala. Ko sem prvo soboto v juliju odšla do potoka, sem zaslišala brbotanje vode. Z vodne gladine  se je dvignila ena roka, nato še druga. Naenkrat sem zagledala celotno telo. Imel je živo rumene oči, smaragdno zeleno kožo, dolge turkizne lase. Velik je bil približno kot malo manjši normalni človek. Oblečen je bil v temen plašč, ki je bil zelo raztrgan in umazan od krvi.  

Kar naenkrat pred mano ni bila več postava, na kateri je pisalo ime Pipan. Namesto njega je stal nek moški. Vprašal me je, kako mi je ime. Nisem mu odgovorila, zato me je vzel pod svoj plašč. Pojavila sem se v temni, smrdeči in umazani vodni jami. Bila sem priklenjena s travo in vejami. Tik za tem sem opazila senco Pipana. Vse je bilo obsijano z baklami, ko pa se mi je Pipan približal, so ugasnile. Za njim je lezla dolga kača. Pipan se je vstavil in počakal, da mu je kača zlezla okoli  vratu. Spet je začel korakati proti meni. Ko je stal tik pred mano, se je kača stegnila proti meni, da se me je že skoraj dotaknila. Pipana sem vprašala, kje smo. Samo zavil je z očmi in rekel, da v požiralniku.  

Zdaj se mi  je posvetilo, zakaj sem slišala šumenje vode. Nato je še povedal, da ugrabi poredne in umazane otroke, dokler ne priznajo, kako so umazani ali poredni. Ugrabi pa tudi skrbne do narave, da mu bodo pomagali. Nato sem ga vprašala, zakaj sem priklenjena. Ni mi odgovoril na vprašanje, ampak me je vprašal, kako mislim, da je ime kači. Dal mi je en poizkus in eno uro časa, da ugotovim. Povedal je še to, da mi pusti kačo, da mi mogoče kaj pomaga. Ko je odšel, se je kača raztegnila in na njej so se pokazale črke, ki so sestavile ime Pipan. Črke so se pomešale in pokazale ime Nipap. Ime se je takoj zbrisalo in spet se je pojavil Pipan, tokrat z mojo prijateljico Katjo. Rekel je, da mi je pripeljal pomoč pri iskanju imen. Ime morava ugotoviti, da nama da napoj, s katerim bi lahko očistili naravo. Takoj ko je Katja pristopila k meni, sem ji povedala, da je kači ime Nipap. Ko sva povedali ime, se je Pipan spremenil v stekleničko z živo modrim napojem in zraven je ležala knjiga, na kateri je pisalo: Navodila za uporabo živo modrega napoja. Na steklenički je pisalo: Živo modri napoj. V knjigi je pisalo: Ob ugotovitvi imena kače (Nipap) se Pipan spremeni v napoj za očiščenje narave. Pipan je divji mož, ki varuje naravo. Sam ne more uporabiti napoja, gre za zakleti urok. Njegova kača se čez en mesec spremeni nazaj v Pipana. Eden od nas pa postane kača. Vsakič pa se pojavi drugo sredstvo za čiščenje narave. Knjiga in navodila se tudi spremenijo. Navodila za uporabo napoja: Ves napoj zlijemo v potok, ki ni onesnažen. Če je onesnažen, se napoj razblini in kača, ki se mora spremeniti v Pipana, umre. Počakati pa moramo cel mesec … In tako naprej.  

Najprej se je pojavilo vprašanje, kako priti ven. Kača se je začela plaziti in midve sva ji sledili. Hodili sva po blatnih rovih, dokler nisva prišli do potoka. Kača se je odplazila drugam. Presodili sva, da je to najbolj čist potok. Ugotovili sva, da je to tisti potok, kamor rada zahajam. Napoj sem zlila v potok. Pojavili so se mehurčki, iz katerih se je pokazalo besedilo: Nalogo sta uspešno opravili. Deset let ne smeta zahajati sem. Ne povem vama, zakaj. Vrnita se točno čez deset let in en mesec, da se vama zahvalim. Nikomur nič ne omenjajta Pipana. Besedilo je zbledelo. Nekaj je zašumelo in stekli sva domov. 

Bova še videli, če se bova res vrnili. Ampak vseeno mislim, da se bova. 

 

Ela Košir, 5. b 

Mentorica: Mimica Gačnik

PIPAN SE POKAŽE

V okolici Velikih Lašč je živel povodni mož Pipan, ki se je boril za čisto vodo. 

Pipan je bil skrit podvodni mož, živel je v požiralniku Brbovec. Oblečen je bil v bel plašč, zlate gumbe, rjav klobuk in modre škornje. Prikazoval se je tudi v okolici Malih Lašč in v potok vlekel umazane otroke, čiste otroke pa je nagrajeval tako, da ko je bila suša, je zalil travo, pozimi pa je priklical dež, da je stopil sneg. 

Bil pa je zelo umazan fant po imenu Janez. Na srečo je bil zelo bister, iznajdljiv in prebrisan, zato ga Pipan ni mogel ujeti. Nekega dne pa se je fant sprehajal po vasi in ga je Pipan ujel v svoje roke. Odpeljal ga je v potok, ki je vodil do požiralnika. Janez mu je obljubil, da bo prepričal vse ljudi, da ne bodo onesnaževali vode in da bodo čisti. Pipan je rekel, da če ne izpolni obljube, ga bo celo življenje  preganjala nevihta. Ko ga je Pipan izpustil, je Janez pripravil načrt in skrivališče, kamor se bo skril pred Pipanom.  

Naslednji teden je Pipan šel po Velikih Laščah, a čisto nič drugače ni bilo kot prejšnji teden. Pipan je pobesnel, iz neba je začelo liti. Janez je to videl in ostal v skrivališču, dokler ga ni poplavilo. Naslednji dan je Janez odšel do Pipana in mu obljubil, da se bo res umival in opominjal vse ljudi v svoji okolici, naj  skrbijo za čisto vodo in se redno umivajo.  

Od tistega dne dalje je bil Janez vedno čist, Pipana pa ni nihče več videl.  

 

Gal Peterlin, 5. a 

Mentorica: Renata Gradišar

ČE BI BIL PIPAN ŠE ŽIV … 

 Če bi bil Pipan še živ, bi, po mojem mnenju, še vedno čistil otroke, jim jemal elektronske naprave in se boril proti globalnemu segrevanju. Še vedno bi bil zaščitnik vseh voda in bi se boril za čiste vode. 

Zelo lepo bi si uredil dom iz človeških odpadkov, ki bi jih ljudje, kljub njegovim opozorilom, metali v reke. Njegovo strašenje bi se razširilo še v druge vasi in občine. Ljudi bi strašil tako, da bi priklical dež in kradel vodo iz vodovodov. Ljudje pa se, kljub njegovim svarilom, verjetno ne bi poboljšali. Pipan pa ne bi odnehal. Še vedno bi umival otroke, jim jemal naprave, klical dež in kradel vodo. Želel bi delati dobro in imeti čist svet. 

Tudi jaz bi Pipanu z veseljem pomagal pri njegovih dobrih delih, če bi mi to dovolil. Pomembno je namreč skrbeti za naravo in jo ohraniti čisto še za naše naslednike. 

 Nace Kristić Benedik, 5. c 

Mentorica: Petra Kljun