Pipan varuje vode, Zoja Zgonc, 5. a

Natečaj: Če bi danes Pipan še živel … Pustimo našo vodo čisto!

 

PIPAN VARUJE VODE 

 Veliko let nazaj je poleg Zajčje jame živel divji mož Pipan. Ko voda ni bila čista, se je zelo razjezil, zato je lovil in strašil otroke. Med prostim časom je pobiral odpadke. Bil je velik in nosil je zelen plašč.  

Nekega dne pa je Pipan videl, da je voda zelo umazana. Ni vedel, kaj naj naredi. Ko je prišel domov, je opazil, da so tudi okoli jame odpadki. Vzel je svojo knjigo in iskal stran, na kateri piše, Pomagajte pri tem, da no bo več smeti. S svojim močnim glasom je rekel: »To bo to. Zdaj bom lahko počistil vode.«  

Vzel je papir in nanj napisal: »Dragi otroci, zelo ste bili poredni in zdaj mi morate pomagati očistiti vode, če ne …!« in se spraševal, če bo to delovalo.  

Ponoči se je pismo ustavilo pri mladi deklici Zarji. Zarja se je zjutraj zbudila in videla jutranjo zarjo. Spomnila se je, kako je dobila svoje ime. Odprla je okno in opazila pismo. Odprla ga je in si ni mogla misliti, da ga je pisal Pipan. Spraševala se je, le kaj sem naredila narobe. Oblekla se je in odšla ven.  

Srečala je babico, ki je rekla: »Vidim, da greš proti Zajčji jami. Pazi, da te Pipan ne dobi.« A Zarja se ni bala. Ko je prišla, je slišala grozno brbotanje. Zajecljala je: »Pipan, si to ti?« Pipan je to slišal in rekel: »Kar naprej.« Zarja je stopila v jamo.  

Zelo je šumelo. Rekla je: »Pipan, prosim povej, zakaj si me poklical! Zakaj?« Jama se ni in ni končala. Kapniki so začeli kar padati. Deklica ni vedela, ali naj gre nazaj, a nenadoma je opazila luč. Tam je bila majhna prelepa sobica, v njej velika omara, zeleno-rumena preproga, namizna luč in vodna postelja, poleg nje pa omarica s knjigami. Bila je tudi mizica in na njej odprta knjiga in v njej je pisalo: Pomagajte pri tem, da ne bo več smeti.  

Prišel je Pipan in rekel: »Si le prišla? Si sama?«  

»Da, sem,« je odgovorila.  

»Škoda, ampak vseeno mi pomagaj pospraviti smeti.« 

»Prav, z veseljem.« Dal ji je vrečo in sta šla.  

»Joj, koliko jih je,« je rekla Zarja. Med smetmi so bile tudi kante bencina. »Kaj se to kadi?« je vprašala.  

»Gori!« je zavpil Pipan. Tekla sta in tekla in nenadoma je okoli njiju nastal ogenj. Nista mogla iti nikamor.  

»Pipan, kaj naj narediva?« 

»Res ne vem,« ji je odgovoril. Zarja pa je zavpila: »Na pomooooč!«  

Prišli so gasilci, a nič se ni dalo pogasiti. »Saj bova umrla,« je rekla.  

»Kaj pa iščeš?« 

»Iščem napitek.« 

»Napitek?« je začudeno vprašala Zarja.  

»Da pogasim ogenj!« 

»Aha!« je zavpil in ga spil. Nenadoma so se njegovi lasje spremenili v vodo. Začel je gasiti in vse se je pomirilo.  

»Še dobro, da si naju rešil,« je rekla Zarja.  

»Greva k meni domov, ker sva uspešno pogasila ogenj,« je rekel Pipan. Zarja se je strinjala.  

Pri Pipanu doma je Zarja trdno zaspala, a Pipan ni. Bral je knjige in se spraševal, kdo je zažgal gozd. Zelo dolgo je bil buden in zjutraj, ko se je Zarja zbudila, ga sploh ni bilo.  

»Kje si Pipan? Lačna sem!« je klicala Zarja. Na hladilniku je opazila sporočilo: Ven sem šel pobirati smeti, zato si lahko pripraviš kruh, ki je v omari in nanj lahko namažeš marmelado, ki je na polici. Podpisan Pipan.  

Ko je Zarja pojedla, je šla brat knjige. Potem pa je vzela vrečo in šla ven pobirat smeti.  

»O, živijo, Zarja. Kako si spala?« je zanimalo Pipana.  

»Zelo dobro. Postelja je udobna in prijetna,« mu je nasmejano odgovorila. 

»Mislim, da vem, kdo je požigalec,« ji je povedal Pipan.  

»Kdo?« jo je zanimalo.  

»Poglej za drevo,« ji je naročil. Za drevesom je stal ogromen mož, ki so ga klicali Smrtnež. »Zarja, pridi,« ji je rekel. Šla sta k Pipanu domov. »Poslušaj me, Zarja. Pred leti je Smrtnež bil še zelo prijazen fant, a oče ga ni maral, zato ga je odgnal in Smrtnež se je tako razjezil, da je pobral vse otroke v vasi in nihče jih ni več videl, njega pa tudi ni bilo več.« 

»Grozno!« se je prestrašeno odzvala Zarja. »Kako pa veš, da je on?« 

» Videl sem ga, kako odnaša bencin.«  

»To res ni v redu,« mu je rekla.  

»Že vem, kako ga bova ustavila,« je povedal Pipan.  

»Upam, da res,« jo je skrbelo.  

In sta šla spat. Naslednji dan je Pipan pripravi zajtrk za Zarjo. Ko se je Zarja zbudila, je na mizi zagledala tople palačinke. »Njami,« je mljasknila.  

»Pridi,« jo je poklical Pipan.  

»Zakaj pa?« jo je zanimalo. 

»Morava ujeti Smrtneža.«  

»Ne, ker me lahko poškoduje!« je zavpila Zarja.  

»Če pa bo potem lahko spet zanetil ogenj,« ji je povedal Pipan.  

»Prav, pojdiva. Ampak samo zato, da ne bo nihče poškodovan.« In sta šla. 

»A je tisto njegova hiša?« je vprašala Zarja.  

»Ja, skrij se!« je zavpil.  

Smrtnež ju je slišal in se obrnil. »Kje ste?« se je zadrl. Potem pa je odšel v hišo.  

»Pridi, Zarja.« 

»Kam pa, Pipan?« 

»Ja, v hišo,« ji odgovori.  

»Notri? Si nor?!« ga je nadrla Zarja.  

»Morava, Zarja, res morava.« 

Zarja je razmišljala in se odločila, da bo šla. Šla sta zelo potiho in opazila, da Smrtnež spi. A nenadoma se je zbudil.  

»Zbudil se je, zbeživa!« je rekla Zarja.  

»Zakaj pa?« je zanimalo Smrtneža. »Nič vama ne bom naredil.«  

»Kako da ne?« se je odzvala Zarja. »Ko te je oče odgnal, si ubil vse otroke.« 

»To pa že ni res, veš! Oče me je res odgnal in otroke sem vzel, a le zato, da mi delajo družbo. Igrali smo se skrivalnice in namizne igre,« ji je razložil Smrtnež.  

»Ampak, kdo je zažgal gozd, Pipan?« je zanimalo Zarjo.  

»Zdaj sem pa zmeden,« je povedal Pipan.  

»Poslušajta. Šel sem na smetišče in ko sem se peljal nazaj, sem videl par kant bencina. Vzel sem jih, ker sem se ustrašil, da jih bo pojedla kakšna žival in umrla. Ko sem prišel domov, nisem mogel v hišo, ker sem jo zaklenil in nisem našel ključev. Zakuril sem si ogenj in zjutraj sem hotel kante odnesti, a sem se spotaknil in polil bencin. Očitno pa se ogenj še vedno ni čisto ugasnil in je vse zgorelo,« jima je razložil Smrtnež. 

»Mi boš pomagal pospraviti smeti do konca, da gre lahko Zarja domov?« je vprašal Pipan.  

»Seveda,« je odgovoril Smrtnež.  

»Adijo, Pipan!« se je poslovila.  

»Adijo,« sta ji pomahala.  

Doma je Zarja pozdravila mamo. »Kje si bila Zarja? Veš kako me je skrbelo! Dva dni te ni bilo,« je rekla mama.  

»Je že v redu,« ji je rekla Zarja. 

In vse se je lepo končalo. Smrtnež in Pipan sta pospravila smeti, mama pa je Zarji prebrala pravljico. In Pipan pravi: »Tudi ko ne bom več živel, pustite naše vode čiste!« 

 

Zoja Zgonc, 5. a 

Mentorica: Renata Gradišar

(Visited 20 times, 1 visits today)
Dostopnost